četrtek, 7. avgust 2025 Gekoni med nami: kratek povzetek rezultatov raziskave
Gekoni so globalno razširjena skupina plazilcev, z največjo raznolikostjo v tropskih predelih sveta. Številne vrste so se iz svojih domorodnih okolij, pogosto s pomočjo človeka, razširile na nova območja . Do nedavnega sta bila pri nas znana le dva podatka o pojavljanju gekonov – en za pozidnega gekona (Tarentola mauritanica) v Portorožu in en za turškega gekona (Hemidactylus turcicus) v koprskem pristanišču.
Turški gekon (Hemidactylus turcicus)
Zlasti v zadnjem desetletju pa smo v Sloveniji zabeležili številne nove podatke o prisotnosti teh kuščarjev. Da bi bolje razumeli obseg njihovega pojavljanja, smo med julijem 2023 in 2025 opravili ciljno terensko delo, hkrati pa smo z vključevanjem širše javnosti zbirali dodatne podatke o pojavljanju gekonov v Sloveniji.
V tem obdobju smo zbrali 158 novih podatkov o pojavljanju gekonov. Večino (130) je prispevala širša javnost iz različnih delov Slovenije. Osemnajst podatkov smo pridobili iz javnih spletnih baz, dodatnih deset pa s ciljnim terenskim delom. Večina opažanj izvira iz Slovenske Istre, predvsem iz okolice Kopra, Škofij in Portoroža. Najpogosteje opažena vrsta je bil pozidni gekon. V poletnih mesecih je bil aktiven predvsem ponoči, v hladnejšem delu leta (vključno z bolj toplimi zimskimi dnevi) pa tudi čez dan. Turški gekon je bil opažen predvsem na obalnem območju, največkrat v Kopru in Portorožu, vendar se pojavlja v precej manjšem številu. Velika večina opazovanj se nanaša na stanovanjske zgradbe oziroma njihovo okolico (npr. terase, podporni zidovi, vrtne lope). Nekaj podatkov je tudi z javnih in poslovnih objektov. Gekoni so se večinoma zadrževali na zunanjih površinah, vendar so jih v hladnejših delih leta pogosto našli tudi v notranjosti zgradb. Pri obeh vrstah so bile opažene tako odrasle živali kot tudi mladiči, kar nakazuje, da se v Sloveniji že uspešno razmnožujeta.
Pozidni gekon (Tarentola mauritanica)
Presenetljivo veliko podatkov smo prejeli tudi iz celinskih delov države, kjer sta se pojavljala pozidni in turški gekon, a tudi egejski goloprstnik (Mediodactylus kotschyi), ki je bil doslej potrjen le enkrat – v severovzhodnem delu države, v okolici Maribora. Podatek je dokumentiran na platformi Bioportal.
Čeprav so gekoni v Sredozemlju domorodni, lahko vse tri vrste, ki jih beležimo pri nas, štejemo za vnešene. Njihov prihod je bil omogočen tako s pomočjo človeka kot tudi z naravnim širjenjem iz sosednjih območij, kjer so bile populacije že prej vzpostavljene. Zgovoren primer je pozidni gekon, ki je v Trstu in njegovi okolici množično prisoten že nekaj desetletij. O širjenju s tržaškega območja pričajo največje gostote opažanj na območju Kopra in Miljskega hriba (Ankaran, Hrvatini in Škofije).
Vpliv človeka na razširjanje gekonov po Sredozemlju ni nič novega. Znanstvene študije kažejo, da so bili gekoni po tem območju razseljevani že v preteklosti, ponekod celo že v antičnih časih. Populacije so se pogosto med seboj premešale, saj je prihajalo do stalnega priliva posameznikov z različnih delov Sredozemlja. Tujerodne vrste lahko vplivajo na avtohtono floro in favno. Vendar pa gekoni pri nas za zdaj ostajajo omejeni na območja v bližini človekovih bivališč, kjer je biodiverziteta že sicer močno pogojena z urbanizacijo in človekovim vplivom. Zato menimo, da njihov vpliv na domorodne vrste trenutno ni posebej zaskrbljujoč. V prihodnosti pa želimo raziskati, ali bi lahko prisotnost gekonov vplivala na populacije naših domorodnih vrst kuščaric – še posebej, če bi se gekoni začeli širiti tudi v naravna ali polnaravna okolja.
Vsem sodelujočim v raziskavi se iskreno zahvaljujemo za poslane podatke, ki so znatno prispevali k boljšemu poznavanju razširjenosti gekonov v Sloveniji.
Peter Glasnović, Ajda Auersperger, Martina Lužnik
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije
